Gozdni park Tepec - Palačnik

Zelena oaza Gozdnega parka Tepec -Palačnik ima razgled na kraljevo mesto Samobor. Nahaja se v Zagrebški županiji na Hrvaškem in ponuja čudovito naravno panoramo Samobora.

Hrib Palačnik leži zahodno od Samobora, med strmima dolinama potoka Lipovačka Gradna na severu in potoka Rudarska Gradna na jugovzhodu. Območje Bijeli potok deli na severno polovico z vrhom Hajdovčak (345 m) in južno polovico z vrhom Lipice (429 m). Potok Jarak je meja hriba Tepec na vzhodu, Rudarska Gradna pa njegova meja na zahodu. Hrib od Stražnika loči strma dolina potoka Gradna, medtem ko se na severovzhodu postopoma spušča proti Samoboru.

Gozdni park Tepec-Palačnik je bil zavarovan leta 1970, bogata zgodovina tega območja pa se je začela že v 19. stoletju, ko je župan Ljudevit Šmidhen odredil pogozdovanje delov Tepca in Stražnika po močnih poplavah in eroziji.

V sledečih letih so območje pogozdili s smrekami in macesni iz vrta sv. Mihovila v Senju, ki je območje preuredil v čudovit parkovni gozd. Rezultati teh gozdarskih prizadevanj so bili opisani v Journal of Forestry (1909), v katerem je hrvaški vladni gozdarski upravitelj Ante Kera priporočil upravljanje gozdov Medvednice po vzoru "Naravnega parka Anindol".

Deli Anin-perivoja so poimenovani po znanih pisateljih in pomembnih Samoborčanih. Del med severnim vhodom in "Kostajnino" se imenuje "Preradovićeva promenada", nasad ob promenadi pa "Šmidhenov gaj". Del od "Kostajnine" do kapele svete Ane se imenuje "Vraz promenada", del od kapele do prostora za praznovanja (tancplac) pa "Livadićeva promenada". Vse te promenade so pomagale ustvariti očarljivo podobo območja, ki je kmalu postalo priljubljena izletniška točka za prebivalce Samobora in Zagreba.

Gozdni park je bil najljubši prostor za umik nekaterih najbolj znanih hrvaških pisateljev - Petra Preradovića, Stanka Vraza, Augusta Šenoe in Antuna Gustava Matoša. Pesnik Marko Vukasović je v tem parku napisal svojo znamenito pesem "Pri kapeli svete Ane", na tej lokaciji pa je bil posnet del antologijskega filma Kreša Golika "Kdor poje zlo ne misli". Veličastnost in skrivnostnost starega mestnega jedra Samobora je očarala tako literarno kot kinematografsko domišljijo. Pisatelj August Senoa se v svojem znamenitem zgodovinskem romanu "Zlatarevo Zlato" sklicuje na staro mestno jedro Samobora, med ruševinami pa je bil posnet uvodni del filma "Božji oklep" Jackieja Chana iz leta 1987.

Lepo oazo miru Samobora lahko najbolje izkusite s sprehodom skozi Gozdni park Tepec-Palačnik, najljubšo promenado hrvaških literarnih avtorjev Preradovića, Vraza, Šenoe in Matoša. Sprehajališče Preradović, Šmidhenov gaj, Anindol, tancplac in promenada Vraz so pešpoti, ki skrivajo številne skrivnosti. Morda vas bo Šmidhenov gaj navdihnil, da ljubljeni osebi napišete čudovito vrstico. V Anin perivoj je bil posnet del kultnega filma Kreša Golika "Kdor poje zlo ne misli". Na »tancplacu« pa lahko tudi vi plešete s svojim gospodom Fulirjem…

Le 2 km od glavnega samoborskega trga je 14 m visoka opazovalna ploščad Tepec (piramida Anindol), od koder lahko občudujemo enega najlepših pogledov na Samobor, Zagreb, Medvednico in Samoborske gore.

Z razgledne ploščadi lahko vidite ostanke starega mestnega jedra Samobora (Staro mesto), ki vas vabi, da ga raziščete. Čeprav so od mesta ostale le ruševine, staro mestno jedro Samobora še vedno privlači obiskovalce in ohranja privlačnost, ki jo je imelo v dolgi zgodovini, ko je Samobor ščitilo pred sovražnimi vojskami.

Gozdni park "Tepec-Palačnik" je bil, s skupno površino 308,45 ha, prvič uvrščen na seznam zavarovanih območji leta 1970. V geološkem smislu Tepec gradijo sedimentne kamnine večinoma iz triasnega dolomita, na severovzhodnem delu proti Gizniku pa v manjši meri tudi miocenski apnenci. Okoli najvišje točke Tepec (394 m) na silikatni podlagi najdemo gozdove hrasta grudna (Quercus petraea) in domačega kostanja (Castanea sativa), javorja (Acer sp.) ter navadnega gabra (Carpinus betulus).

Hrib Palačnik gradijo triasni dolomiti, pokriva pa ga bukov gozd (Fagetumcroaticum). V osrednjem delu najdemo graden, na zahodnem delu pa smreko in bor, v bližini vasi Palačnik pa je gozd kostanja (Castanea sativa). Celotno območje je pokrito z gozdom, izjema so le ruševine starega mestnega jedra Samobora, katerega zidovi so pokriti z manjšimi rastlinami, bolje prilagojenim na življenje v pičli zemlji med kamnitimi bloki.

Na območju Tepec je bilo zabeleženih 73 vrst ptic, vključno z jastrebom, kanjo, črno žolno, veliko uharico, velikim detlom, belo pastirico in stržkom. Najzanimivejše pa je bilo odkritje skalnega plezalčka, vrste, ki jo ponavadi najdemo v visokogorju in naseljujemo skale in pečine nad drevesno mejo. Ta vrsta se v zimskem obdobju običajno premakne na nižje višine. Prisotna je na območju ruševin starega mesta, kjer ostane do prvega visokega snega.

Staro mesto Samobor

V gozdu Tepec so ostanki starega mestnega jedra Samobora iz 13. stoletja. Skozi stoletja so tam vladali številni kralji in plemiči, začenši s češkim kraljem Ottokarjem, ki je mesto postavil leta 1268 na mestu že obstoječe stavbe. Arpadović, Babonić, Anjou, Frankopan, Erdödyji, Celjski grofje, Matija Korvin, Ungnadi, Gruber, Auersperg, Kulmer, Kiepachi, Alnochii in Montecuccoli so plemiške družine, ki so skozi stoletja naseljevale in gradile staro mestno jedro Samobora. Od začetnega romansko-gotskega burga z velikim stolpom je staro mesto sčasoma dobilo poznogotsko-renesančne poteze in je konec 17. in v začetku 18. stoletja postalo baročni grad.

Kapela svete Ane

Kapela svete Ane, omenjena v pesmi Marka Vukasovića iz leta 1937 kot zbirališče "Pri kapeli svete Ane", se nahaja v mirnem gozdu Tepec. Je najmlajša baročna sakralna zgradba v Samoboru, prvič pa je bila omenjena leta 1677, čeprav se domneva, da so se dela na njeni gradnji začela že prej. Kapelico je zgradila gospa starega mesta Samobor, Ana Elizabeta Auersperg. Kapela svete Ane se nahaja med vitkimi smrečicami in vabi mimoidoče, da izkusijo njeno umirjenost.

Kamnita skala pod samoborskim starim mestom, je navdihnila legendo o samoborski želvi. Po legendi iz 15. stoletja je želvo ustvarila Barbara, celjska grofica, vladarica starega mesta. Barbara Celjska, znana kot Črna kraljica, se je ukvarjala z alkimijo in okultizmom ter je ustvarila orjaško želvo, da bi terorizirala Samoborce. Pošast je prišla v mesto in zahtevala, da ji žrtvujejo majhne otroke, dokler ni ostal le še kraljičin otrok. Ko se je požrešna pošast obrnila, da bi ga pojedla, je Barbara prosila svoje nekdanje sovražnike, naj molijo za odrešitev njenega otroka. Meščani Samobora so privolili, a so jo v zameno prosili da zapusti mesto. Ko se je kraljica strinjala, je grom udaril v pošast in ta se je spremenila v kamen.

• Delavni čas: 0-24h
• Najava obiska: ni potrebna
• Dodatne informacije: dostop do razvalin mesta je na lastno odgovornost

• Naslov: 151. Samoborske brigade HV 1, Samobor, Hrvaška
• Telefonska številka: +385 (0)1 6111 552
• Email: info@zeleni-prsten.hr 
• Spletna stran: https://zeleni-prsten.hr/
• Družbena omrežja:
  https://www.facebook.com/zeleniprsten
  https://www.instagram.com/zeleni_prsten/